V osnovni šoli sem imela izjemno učiteljico slovenščine. Ne spomnim se, da bi še kakšen človek tako verjel vame, kot je ona.
Nekoč je vprašala, kaj pomeni stavek 'Noge v blatu, glava v zlatu'. Nihče v razredu ni razumel njegovega pomena in na koncu se je obrnila proti meni ter pričakujoče rekla: »No, Minka, povej nam, kaj to pomeni!«
Prav tako kot ves razred sem jo samo debelo gledala in skomignila z rameni: »Ne vem.« Še sanjalo se mi ni, kaj bi reklo lahko pomenilo. Bila sem premlada, da bi razumela – stara sem bila trinajst ali štirinajst let.
Učiteljica me je razočarano pogledala in rekla: »Kako ... kaj tudi ti ne veš?«
Danes se dobro zavedam globokih besed srbskega pisatelja Branka Ćopića: 'Noge v blatu, glava v zlatu'.
Te besede so lahko prispodoba za sončnico, ki raste v zemlji, glavo pa obrača proti soncu – lahko pa je prispodoba, ki opisuje naša življenja: Tudi ko imamo noge v blatu, imamo lahko glavo in razmišljanje obsijano s sončno svetlobo. V življenju se moramo naučiti, da črpamo moč iz 'blata'. Bolj kot smo v 'dreku', več gnojila imamo za lastno rast.
Seveda obstaja tudi možnost, da nas blato pogoltne – tako kot živo blato – to je naša odločitev. Če se vrtimo v primežu negativnega razmišljanja, tonemo vedno globlje. Vsi pa vemo, da živo blato pomeni smrt.
Zato pa se, če so okrog vas same težave in imate občutek, da 'brodite po blatu', zavedajte, da to blato potrebujete, da boste lahko zrasli in zasijali v vsej svoji veličini! Vzemite težave kot gnojilo, ki pospeši vašo rast! več o tej tematiki, kako imeti več moči, lahko preberete v knjigi Ko imajo čakre žur
Težave, ki pospešijo našo rast, ne bojte se težav:
V knjigi Junak je opisana zgodba motivacijske govornice Liz Murray, ki je prehodila svojo pot od brezdomke, do študentke na Harvardu. Na govorniških odrih je stala skupaj z Mihailom Gorbačovom, dalajlamo in Tonyjem Blairom. Njeno sporočilo e - nikdar ne obupajte!
"Tudi, če ste še tako odločeni, lahko pride dan, ko bi si želeli odnehati (opomba - ste bolni, in ni izboljšanja, ali ste brez denarja in ne vidite rešitve, ali ste v kakršnikoli stiski in vam um govori, da ni vredno...) Velikokrat so me zavrgli, tako da bi bila skoraj padla v depresijo. Nekega dne, ko so me že stotič zavrnili in sem prečrtala še eno šolo, tako, da sem bila že skoraj na dnu seznama in je počasi zmanjkovalo primernih šol, je napočil trenutek, ko sem se morala odločiti. V žepu sem imela dovolj denarja za vožnjo s podzemno železnico do naslednje šole, kjer sem bila dogovorjena za sestanek, ali pa takoj obupala in si kupila kos pice. pica ali sestanek... kaj naj izberem.
Razmišljala sem: Sem brez strehe nad glavo in lačna. saj me bodo tako ali tako zavrnili. Nenadoma je del v meni, ki sanja, pomislil: Kaj pa, če me bodo na tej šoli, sprejeli? Pozabila sem na pico in se odpeljala do šole. In prav ta šola me je dejansko sprejela - torej naslednja šola na seznamu.
Nikoli ne veste, ali ste nemara le centimeter pred ciljem. Poskusiti morate še enkrat. In tudi, če takrat spodleti, poskusite vnovič."
Naj zaključim to razmišljanje: Težave pospešijo našo rast - ne bojte se težav!
Comments